Pri tem vprašanju se Pavletu solze ulijejo in globoko vzdihne, rekoč: »O, dobra gospa, rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem se toliko naučil.« Nato ob kratkem vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da so bili od vseh zapuščeni, brez pomoči so morali iti po svetu.