Med takimi pogovori sta se pripeljali gospa Kordula in z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno in sveto živeli ter revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali.
Pastir je bil tudi dolgo časa žalosten, posebno zato, ker mu je mati rekla: »Morebiti se nikoli več ne bova videla.«