ukaže hišni krščenici, naj gre k večerji klicat. Ona gre tiho v njegovo sobico, ker je menila, da spi, da bi ga na ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem stolu, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in večkrat globoko vzdihnil in kakor v hudih sanjah o cekinih govoril.