Tudi Teodorova hči je šla k smrti obsojenega obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna pregreho in je ne taji. »Ljuba moja gospodična,« reče z žalostno besedo, »tega, kar nikoli nisem storil, ne morem pripoznati. Dosti, da sem tukaj tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen, da bom moral tako zaničljivo, strašno umreti.