je bila po potu tako žalostna, da nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji prijazno reče: »Ljuba moja, vem da si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse, kako se je s tabo godilo; vem, da si na tem svetu nesrečna, vendar ne žaluj preveč!