Lepo mošnjico spravi v žep in gre počasi domov z resničnimi željami, da bi najdeno nazaj dal.
Vesel gre ob morju proti domu; ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega lepo oblečenega gospoda, ki hodi ob morju gori in doli, zdaj naprej, zdaj nazaj, ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled; ves je bil v žalost utopljen, da je bil mrliču podoben.