Storila sva, kakor je rekel, in so naju dali z drugimi vred v temne, globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vendar sva hvalila, da sva pri življenju ostala. V najinih nadlogah sva drug drugega tolažila in vedno prosila, da bi se naju usmilil in nama to srečo dodelil še kdaj domov priti. Moj ljubi tovariš in zvesti prijatelj me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz njemu.