»Saj ne ubijejo vsakogar,« jo tolaži; »marsikdo se pripeha do velikih denarjev in vse življenje je potlej zatorej, da mu ni treba klepati tlačanskega.«
»Molči ‒ nikamor mi ne hodi ... Pridi ... snubi ... saj veš, da bi tudi jaz rajši danes ko jutri ... !« ni vedel, kaj bi rekel, tako so mu podkurile njene vdane besede; božal ji je roko in jo z očmi požiral vso.