Tisto jutro sonce še ni bilo visoko, pa je že pripekalo, da je človeku kar migljalo pred očmi, čeprav je še davi dan bil od oblačja mrakoten, truden in zaspan; po Témeniški dolini je mirno dihal vroč veter, leno prebiral veneče listje na drevju in smodil v rašči zastale posevke. , že nekaj plesniv, pa še trden mož, in njegov najmlajši sin sta pred drvarnico razkladala drva, ki sta jih pravkar pripeljala iz hoste. Sin je z nerodnega voza na vso moč valil grčaste rklje in se skrivaj sočutno oziral v očeta; ta se ni pretegoval, ves slabičen je bil od bolezni, ki jo je komaj prebolel.