« Tlačani poprimejo in zaženo v en glas, češ da se še ne upirajo, ko jim gospoda jemlje pridelke in naklada prevelike davke; potrpijo, ko jih zapirajo in tepo zaradi lovske krivde; tudi pravdača se otepajo le, če jih dere že preživo; še carinarja prebolijo radi ali neradi; ko pa se jim skruni tudi družina in po še vera pači, je prehudo in vsega tega preveč. Dokler se ne vrne stara pravda in ne dá večja svoboda, ne bo dobro.