Drug dolgo molči, kakor bi se nerad odločil, a čez dolgo na stežaj odpre vrata, se za trenutek umakne in za roko pripelje nevesto. », ta je prava, ta je lepa nevesta za našega ženina, brž brž mu jo dajte!« svatje veselo hrumijo. »Ne damo je, tukaj že ne, iz rok cerkvenega gospoda naj jo dobi, če bo dejala, da ga mara!« jo drug še drži za roko in se v šali otepa svatov, ki tiščijo vanj, da bi mu jo vzeli. »Če ni drugače, pa brž stopimo v cerkev, da se ženin ne skuja in nevesta ne uide na hruško!« se starešina poredno smeje in ureja svate za veselo pot v Mali.