»Prazna ljubljanska srajca, vem in vidim; le ti ne veš, ti, da sem svobodnjak, ki je vsaj tolikšen gospod, kolikršen je kak mestni močnikar!« »Tale dolenjski oné ‒ ne vem, kako bi mu rekel? ‒ bi nemara rad skupil katero!« je krojač kričal. »Doma hodi bos do kolena, tu pa se ščeperi, kakor bi kupoval vso Ljubljano!« »Glejte no, z bikom bi se rad ból!« so se gostje smejali hudemu krojaču.