»Cerkev morava pogledati,« mu je oče ‒ dejal, »čedna mora biti, ko se bo pred njenim oltarjem vezala tako imenitna poroka.« Trlepovina se v hudih časih ni mogla dosti meniti za svoje svetišče, saj je sama prestajala vse hudo. Prijazna cerkvica je samevala, zgolj postovke so jo obletovale, a se je v njej brala le o svetem.