Berač, truden od daljne hoje, je kmalu zasmrčal, le oči niso hotele vkup, bedel je in se igral s čudovitimi mislimi, ki so vse begale k, se smehljale očetu in iskale tudi desetega brata, gospoda. »O, deseti brat mi je lepo pomagal,« se je hvaležno spominjal skrivnostnega prijatelja. » Bogu, tudi njemu se je srečno predejalo.