»Prav, že prav,« je berač šepetal, »vse tako povem, le brez skrbi bodi!« Berač, truden od daljne hoje, je kmalu zasmrčal, le oči niso hotele vkup, bedel je in se igral s čudovitimi mislimi, ki so vse begale k, se smehljale očetu in iskale tudi desetega brata, gospoda. »O, deseti brat mi je lepo pomagal,« se je hvaležno spominjal skrivnostnega prijatelja.