Oče me ne bi pustili, Štepič in tudi ne ‒ že ve, zakaj ne ‒ in stiškemu opatu, ki me je včeraj osvobodil, bi se zameril, pa sorodnik poje novo mašo te dni in ženim se.« »Prav, že prav,« je berač šepetal, »vse tako povem, le brez skrbi bodi!« Berač, truden od daljne hoje, je kmalu zasmrčal, le oči niso hotele vkup, bedel je in se igral s čudovitimi mislimi, ki so vse begale k, se smehljale očetu in iskale tudi desetega brata, gospoda.