je komaj čakal vabila, tako je želel tudi sam, da bi prej ko prej videl. Spustila sta se po rebri k Témenici in iz po klančku v Žubino. Srečnemu se je smehljal vsak kamen, ki se je včasih obenj spotikal, ko je še skrivaj in ponoči lazil pod Ančkino okno.