Izbiral pa ne bom jaz, sama je vredna, da jo najde pravi. In ne bom se krčil, ne gledal na doto in stan, le samošno in pohlevno kakor vijolica v meji mi naj hči ne živi.« je kar požiral Radohove besede in se ves srečen tiho smehljal bratu Francetu, ki se že dolgo dolgo meni s in se malodušen, kakršen je, ne upa ziniti očetu, da bi že šel snubit tudi zanj.