»A jaz še prosim, če je po volji tudi Štepiču, da bi poroka bila v Malem. Moj rajnki oče, zadnji starih svobodnjakov, je dal zgraditi cerkvico svetega; njegov pravnuk, po vaši milosti in Štepičevem prijateljstvu spet svobodnjak, naj se prav v njej Bogu zahvali za to in za srečo, ki mu jo je namenil z nevesto.« in Štepič sta vsa žareča občudovala, kako mu jezik teče brez spotike in zadrege. »Oče,« je opat dejal, »lepo si se spomnil rajnkega očeta, ko sam sina daješ iz gnezda.