»No, no, saj je prav,« se je opat smehljal občutljivemu; »nekoliko prej bi pa le šli zdoma, da se južina, ki sem z njo čakal vas, ne bi bila shladila.« Šel je z njimi v gostinsko sobo, brat je brž prinesel jedi, a iz zvonika se je že oglasil zvon, ki je menihe klical k skupni molitvi. »Le postrezite si, potlej se pa kaj pomenimo,« jim je pokimal in odhitel v cerkev.