Na samostanskem dvorišču so pred staro opatijo res že čakali štirje suličarji z osedlanimi konji, ki so nemirno kopali podse in se z glavo, nogami in repom branili sitnih obadov. Iz široke veže tihe opatije sta zdajci prišla pater opat in plemiški tujec. Plemič je bil oblečen v lahko letensko obleko iz sivega sukna, pokrit pa s širokokrajnim klobukom, ki je bilo na njem s srebrno sponko pripeto pahljavo pero neznanega ptiča, ob bedru mu je ničemurno bingljal težak meč.