»,« je vpil za njimi, »sina mi pozdravite v samostanu pa srečno se kmalu vrnite!« »Edini sin, ki ga še ima ‒ troje mu jih je umrlo ob tisti veliki bolezni ‒ pa ti gre in se pomeniši!« je Štepič mislil na glas. »Namenjeno mu je pač bilo tako,« se je spominjal.