»Saj si poniglavil, kakor da so ti vsi pomrli, a zdaj se ti oči svetijo, sama se ob prvem soncu ne more bolj!« »V Stično pojdemo,« je obračal pogovor, »predolgo se ne smemo muditi.« »Kako solzo medice bi pa le kljunili, da boste laže hodili,« je dejal in zavpil venkaj: », žvižgaj, ko točiš, sicer nič ne ostane za nas!«