»No, Bogu, zdaj pa bo, kajne,?« je gospodar brž podražil zardevajočega. »Saj si poniglavil, kakor da so ti vsi pomrli, a zdaj se ti oči svetijo, sama se ob prvem soncu ne more bolj!« »V Stično pojdemo,« je obračal pogovor, »predolgo se ne smemo muditi.«