In vendar za ves gori in nori, upanje, stanovitno kakor kopriva, mu obeta vse. »Vem, kaj mislite, oče,« se je v zadregi odhrknil, »pa vendar ne odneham in ne odneham, tudi čakati nočem več! Moja bo, čeprav je s svobodne domačije, moja bo, ves svet mi je ne ubrani!«