Velika lakota je ječala po vsej deželi. Tlačani so mulili travo ali kaj in si jo kuhali, za peko pa mleli posušene sladke koreninice, drobnice, lesnike in drevesno skorjo ‒ še Bog, da je bilo dobiti kaj takega. Ljudje so kakor muhe v jeseni cepali od lakote, bolezni in vsega hudega; samo v šentviški župniji pri Stični jih je tisto leto umrlo čez dva tisoč, čeprav je stiški samostan pomagal z živežem in zdravili.