Kar pusto mi je bilo, po pravici povem, ženine besede so mi sedele v ušesih, pa od nikoder nobenega in nobenega. Ozrl sem se po zvezdah ‒ šmarni križ je bil prav nad Muljavo, mesec se je skril pod tisti sitni, dolina je pomrknila, le stiški samostan je belo gledal iz mraku in je bil velik in sam zase čisto obsejan z mesečino. Svetloba je z njega počasi lezla na vse strani, je zdrsnil naprej in ‒ šencana reč! ‒ za otročji lučaj pred menoj je pokonci sedel, velik kakor srednji pes, in me gledal ... gledal ... « »Jejhata ‒!