ni bil zadovoljen z odgovorom, bi bil rad pomagal do zdravja. »Najboljše zdravilo pa si ji preskrbel že ti sam,« je pater pokimal Štepiču in z živimi, dobrimi očmi poredno trenil po. »V mlado, zbegano, morda že obupano srce si ji dal toliko veselja, da se gotovo prav kmalu dvigne s postelje.«