Le se ni menil za nič, po medvedje je momljal sam vase, grizel in žvečil slastno meso in med strašnimi zobmi drobil tudi kosti, da je hreščalo, kakor bi veje lomil s starega.
Za primako si je nastavil vinski, ga ožel, osušil in praznega odstavil in se ozrl. », tako tako!« ga je krdelo strme ogovarjalo.