»Lakota nas lomi, vsega nam manjka, a škodljivo divjačino naj bi pustili, da se z njo mastijo gosposki požeruhi?« se je upiral. »Kablič je res v vozi, pa ne toliko zaradi lova, kakor zaradi svoje nerodnosti in zaradi žene, ki je včasih za njo rinil tudi tale Gorenjko.« se je držal za ročico voza, od slabičnosti je komaj stal; kri mu je silila v glavo, mrzličavo je drhtel, kakor živ ogenj ga je peklo po drobu ‒ lačen je bil kakor star. »Kaj ste bolni, ka-li?« se je ustrašil.