Tudi zdaj je svoje stiske kleče v kapelici polagal pred oltar, pa Bog se ni milostno ozrl nanje, ni mu jih polajšal, še obtežil jih je z dodeljenim spoznanjem, da si jih je s preveliko prizanesljivostjo naprtil čisto sam. Žužemperški grof se upira samostanu, noče vrniti tlačana Kabliča; luterani šarijo po vseh sosednjih gradovih, begajo že tlačane, ki jim duše pasejo meniški vikarji, a tuji motijo tudi kar nekatere menihe same. Pater in pater uhajata poslušati krivoverskega beseduna, ki mu grof daje vso potuho.