»Lucijin pa je vendarle ‒ kaj vem? ‒ umetalen vedež, morda kar čarovnik,« se je strahoma spominjal sinove prerokbe in mrtve žene. Bilo mu je, da bi tulil in zavijal od bridkosti, pa je molčeč, skoraj vdan prijezdil v prestrašeni, tihi in žalujoči grad. A preden je šel k mrtvi ženi, je hotel izpolniti sinovo željo.