Velika ljubezen do Štepičeve iz Žubine ga milo in nemilo boli, da bi od koprnenja ječal ko ptica v precepu. Kakor žaba dežja ga čaka težko, vzel bi jo rajši danes ko jutri, pa oče nočejo in nočejo tja, da bi jo zanj zasnubili pri njenem očetu. Zadnji rkelj je zvalil na tla, v prednjo in zadnjo premo zataknil ročice in spet pogledal očeta.