»Graščak jo je zvil in spridil. Ko se mu je polegel mrč in je sprevidel, da ni več sama, jo je hotel poslati na; kakor je bil zagoveden in samolasten, spotike in zamere se je pa le bal pri bogati nevesti, ki si jo je ubiral prav tačas. Tlačanki je bilo zase in seveda za otroka, tako ti je s tisto vrstnico pribežala k našemu očetu in jih s povzdignjenimi rokami rotila, naj jima pomagajo, da ju Žužemperčan ne dobó več.«