O, bil ti je stradež, a z njim kradež ‒ nobeno bukovništvo se ga ni moglo oteti, tudi moj oče ne ... Zašli so v hude dolgove in Turjaški gospod iz Žužemperka jih je lovil in pestil zaradi neke zdrahe ‒ še Bog, da so se lahko rešili pod krivo opatovo palico ... !« je zvesto poslušal, oče še nikoli ni pravil tako na drobno, koliko hudega je bilo treba prebiti stari Trlepovini. »I, kaj pa jih je zaplelo z Žužemperčanom, da jih je, svobodnjaka, vil in pestil?« je vprašal, da bi zvedel še kaj. »Dobrota zgolj.