Sonce je parilo in nič ni bilo kazno, da bi odkod dihnila prijazna sapa, nadušljiva sopara je tiščala bolj in bolj, ptice v hosti so molčale in čakale, po nebu je leno drsel dolg, njegova senca ga je trudno spremljala čez travnike pod Radohovo vasjo. V polni sončni bleščavi se je kopala čista belina prijaznega gradiča Grundljevega. Gospodar mu je bil grof Turjaški iz Žužemperka, a v zakupu ga je imel mali plemič.