Že snoči ga je nenadoma zamikalo, da bi v lice spoznal svojega očeta, preden se mu maščuje prav nesinovsko ... Sonce je parilo in nič ni bilo kazno, da bi odkod dihnila prijazna sapa, nadušljiva sopara je tiščala bolj in bolj, ptice v hosti so molčale in čakale, po nebu je leno drsel dolg, njegova senca ga je trudno spremljala čez travnike pod Radohovo vasjo. V polni sončni bleščavi se je kopala čista belina prijaznega gradiča Grundljevega.