»Kaj se mara!« je blagrovala sestro, ki pokojno živi med pobožnimi redovnicami. »Ali ne bi bilo najpravše, če bi se res tudi jaz umaknila svetu in skrila v častiti samostan?« se je iskala. », Viljema že ne, prepust je in preresen, sami mu blodijo po glavi, še nasmehniti se ne zna in besede so mu redke in kratke kakor človeška sreča,« ga je zametovala.