»Aha,« je silni tlačan otročje prikimal prijaznemu povelju in se obrnil, da bi izpred hudih oči brž bušil na plano; pa se je že zravnal preveč, ka-li: ob gredo, ki je šla pod stropom, je trčil z glavo, da se je hiša skoraj zamajala. »Glej ga!« je jasknila izza statev, malo ker se je ustrašila, malo da bi se postavila pred drugimi, češ, tudi jaz smem pri tej hiši reči katero. »Kaj bi rad, da še naša hiša zgrmi na kup?«