je molčal, nihče se ni upal nič reči, le dekla se je zasmejala: »O ti ubožec ‒ zdaj se pa res ne boš mogel oženiti, ko še strehe nimaš nad seboj!« Velikanu so se razprle podočne kosti, usta raztegnila in razkleščila ‒ zatulil bi bil, razkuzmana brada se mu je že tresla, pa se je obrnil in ga pogledal. »Nič ne,,« mu je dejal, »pojdi in semkaj prenesi, kar imaš!