In katero je vprašal, vsaka mu je odkimala, tako se je zbala strahovitega dedca. On sam se na vsem svetu ni bal nikogar; le če ga je pogledal s tistimi hudimi očmi, ali če je kje zagledal belo haljo stiškega meniha, je strepetal in prebledel od neke čudne tesnobe. Tudi zdaj je obstal za vrati, gola stebrasta kolena pod kratkimi irhastimi hlačami so drhtela, lopataste roke so mu bile na poti, oči pa, krotke in vdane, so bôle v, ki je dalje gledal skozi okno.