»Pomladna sév se bo zakasnila, zemlja še dober mesec ne bo za ôrjo,« je v mislih kmetoval in se oziral po njivah, ki jih je kopneči sneg razodeval bolj in bolj. Vonj vlažne zemlje se je dvigal, v gošči so peli ptiči, kos je nemirno vpil: »Kje si bil, kaj si sadil?« Pod Gradiščem je pripeketal iz hoste in preudaril: »Prevred je, v samostan mi še ne kaže hoditi, kar na pojdem prej.«