Konj je bil lahak; spočit, kakor je bil, je še dosti spešno dirjal po veliki cesti proti Stični, ki jo je odjuga že precej mehčala. »Pomladna sév se bo zakasnila, zemlja še dober mesec ne bo za ôrjo,« je v mislih kmetoval in se oziral po njivah, ki jih je kopneči sneg razodeval bolj in bolj. Vonj vlažne zemlje se je dvigal, v gošči so peli ptiči, kos je nemirno vpil: »Kje si bil, kaj si sadil?«