»Ha, ubogi, ki se bodo srečali s temile tremi!« se je gradišče primskovško smejalo, ko so silni velikani pompljali v dolino. Za njimi so migljale oči Trlepke in, in ‒, srce, polno ljubezni, je komaj dohajalo v daljo tipajoči pogled. »Da bi se le srečno vrnili vsi in prav hitro!«