Z rebri pod Velikim borštom so ubegli menihi klečé gledali muko svojih samostanskih bratov in se na ves glas jokali. Samostan in cerkev sta treskajoče gorela s plamenom in se rušila sama vase ... Le pepel in razval sta ostala, kjer je že čez tri sto let stal slavni stiški samostan, tihi dom dela, molitve in pokore, za vso Dolenjsko stran pa največje središče pravice, dobrote in učenosti. ‒