In trikrat sem ga posvaril in opomnil, pa vse trikrat zaman. Dasi mi je bilo hudo, sem se, pomneč svojih dolžnosti do samostana in tlačanov, odločil z žalostjo v srcu, da ga po pravici, ki mi gre že iz davnine, ustavim na poti krivice in pogube. A ker je naposled vendarle spoznal svojo zmoto in ker nikomur ne želim ponižanja, sem voljan, vpričo vas, o dragi verniki, poslušati njegovo obljubo, da se ne bo več spozabil, kakor se je.«