»Petanovo kmetijo v Zagorici bi dal, če bi mi samostan prizanesel.« Žužemperčan ga je še dolgo prav trdo prijemal, naposled mu je vendarle obljubil, da bo čez nekaj dni, ko se v samostanu malo pomirijo, šel do patra opata in da bo zmašil primerno spravo. »Saj opat ni tak, da ne bi dal do sebe.