Po šegi nakodrani svetli lasje so se mu izpod bagrene čepice usipali do širokih pleč; obraz je rdel od pričakovanja, oči se svetile in smehljale; obleka mu je bila pretkana z zlatimi in s srebrnimi nitkami, ob bedru mu je bingljal lahak meč. Opatica res ni mogla drugače, preljubeznivo jo je pozdravil in prelepo prosil, je dala poklicati. »Grofična, po slovo sem prišel,« je začel z nizkim glasom in pomolčal; ker je molčala, je nadaljeval: »V pojdem, da bom pomagal cesarskemu glavarju, ko bodo prilomastili.«