Rádoh, čez petdesetleten, že malo osivel, pa še trden mož, je že zdaleč zagledal in mu pomahal, naj se ustavi; obenem pa je zaklical na: », v hišo, mizo brž pogrni!« »Razjahaj,« je vabil, »odpočij se in povej kaj, junak, ki gradove krotiš!« se je dobro zdelo, skočil je s konja in segel v roko staremu prijatelju.