Otroci sami so onemeli in začudeni strmeli v praznino, ki je koči razmaknila stene in ki jih je plašila. »V tejle koči je zibka tekla našemu rodu in meni,« je govoril kakor sam s seboj; »čez tistile prag so mi pogrebci odnesli očeta in mater; tele stene so slišale naše molitve in tožbe ‒ o, vsak prašek tu mi je svet, pa vendar moram proč ... «